Mimobežnost

Brezčutno..., je bilo vse, kar je uspela premetavati, mečkati, gladiti pa spet odsekano prepogibati v umetelnega miselnega origami laboda. Komaj opazno je nihala z glavo, nad katero so ščemele ultravijoličnim sorodne podolgovate luči vagona. Zbadale so jo v možgane in vanje zabadale strah, prav takšen, kot ga količkaj občutljiv človek občuti tik preden umre še ena velika ljubezenska zgodba. Vedno bi moral ostati njen, ta vlak na progi Ljubljana-Beograd. Siv, s prašnimi utrujeno zelenimi okni, ki se odpirajo vse do polovice. Na njem začutiš tresljaj in sunkovit napor zavor, ko na oni strani hrvaško-srbske meje upočasni in se na hodniku srečajo solidarno nestrpni pogledi kadilcev. Tedaj se okna drugo za drugim spuščajo in samo hušk vetra preglasi olajšane izdihe dima med drobnimi pomenki – kam pa ti potuješ? Tisti ta pravi vlak je vozlišče edinstvenih zgodb, skrivnosten in strašen je, ne pa ta topla greda na kolesih, ki namesto štosev spodbuja k pridušenemu šepetu. Z nohtom je potegnila ostro črto po kavbojkah nad desnim kolenom. Brezčutno. Labodov kljun.

Res je bil vlak, na katerem je sedela Mara K., ena tistih najnovejših ekspresnih pridobitev slovenskih železnic, ki imajo stranišča na gumb, vrata na detektor, po vaseh za seboj pa ne puščajo kaj več hrupa kot lajež potepuškega psa. Zato pa prispejo dve uri prej. Marina končna postaja je bila ob vznožju starega dela srbske prestolnice, z zgornje strani obdana z veličastnimi pročelji in molčečimi stezniki porušenih zgradb. Pred štirimi leti je z naježeno kožo pod tankim pletenim pulovarjem prvič vdihavala njen zadušljiv vonj, ki je vlekel na drugo stran rumenega oboka v klančine mesta. Imela je rdeč hribovski nahrbtnik in prišla je pisat diplomsko nalogo o srbskih izobraževalnih sistemih. Ne tedaj ne kasneje ji ni bilo jasno, kako je pravzaprav prišla do te teme, z gotovostjo pa se je spominjala, da jo je izbrala pri mentorici, ki ji je bila všeč zaradi kontrasta zmedene pojave in bliskovito jasnega razuma. Da, takrat, že davno nekoč ni vedela, kam gre, vedela pa je, zakaj. Zdaj je ravno obratno. Mesta se precej dobro spominja. Kaj pa gre iskat tja razen poceni zaves za sestro? Razočaranje, ko na klopcah v parku ne bo več istih ljudi, črn balkanski humor, ki jo je šokiral in prevzel, mogoče pa tisto punco z nahrbtnikom, ki se je smejala odprtemu naročju prihodnosti? Njo bi še rada srečala, sledila bi ji po mestu, se ji naključno približala pri trafiki, spregovorila z njo na način, na kakršen lahko spregovori samo popotnik s popotnikom. Potem bi jo vzela s seboj domov, na silo, če treba. Vaše karte, molim, je zabrundal dobrovoljen sprevodnik na vratih vagona. Zravnala je hrbet in odprla torbo ob boku. Med knjigo, zbirko sudokuja, robci in še nenačetim sendvičem je zatipala rob prepognjene vozovnice, zataknjene za stranice potnega lista. Še zadnja čačka srbske kontrole in vse do konca poti ji ne bo treba dokazovati državljanstva in upravičenosti do tega inkubatorskega kotička na vlaku. Sprevodniku se je kar tako mimogrede nasmehnila. Bil je prisrčno plešast. Potem je noge stegnila na nasprotni sedež, ki je bil prazen že vse od Slavonskega broda. Druščina treh fantov in dekle, ki so prej mirno spali ob desnem oknu vagona, se je zapletla v živo in očitno zabavno debato v hrvaščini. Vsi so nosili enake svilene športne trenirke. Neko mladinsko športno društvo, morda atletsko, je zaključila Mara in si čez oči potegnila šal, skozi katerega je vseeno cvrčala neonska svetloba.

Predramila sta jo zvok zavor in občutek gravitacije v trebuhu. Osvobodila je obraz iz zasilnega zaklonišča in odprla oči. Nad ob steklo pritisnjenimi glavami hrvaških atletov je na pročelju majhne sive zgradbe prebrala napis Sremska Mitrovica. Ni dolgo spala. Vlak je stal. Potniki so se dvigali in strmeli skozi okna nekam naprej. Zdaj zdaj bomo krenili dalje, sedite, zaspite, dajte mir. Nihče ji ni bral misli in vlak ni potegnil. Bila je zbujena, zastonj je tiščala veke skupaj. Zapognila je desno krilo laboda in brcnila noge predse. Izvlekla je knjigo iz torbe in s trudom srkala migetajoče črke, vrstico za vrstico, in obžalovala, da jo je osemnajsta stran romana še vedno puščala ravnodušno. Druščina zraven nje se je spet oglasila. Sledila je zvoku in se nehote zaletela v pogled enega od fantov. Pobrita glava jo je vprašala, če se gre tudi ona. Igrajo se besedno igro, v kateri vsak izreče besedo, ki se začne na končen zlog predhodnje, nikakor pa se ne sme končati na -ka. A, kaladont, poznam, je pokimala. Mhm, zakaj pa ne. Za trenutek jo je ujezila lastna nepremišljenost. Zdaj je že bilo, kar je bilo, samota bo počakala. Ampak ona ne govori dobro hrvaško …, ni problema, bomo pa multikulturni. Ajmo. Kost – stanica – daaaj, brže... – dobro, dobro, eto, carina – navika – hehe, kaladont, mrtav si! – ajde, sad ja prvi kažem i kažem dinamo – most – stvor – amm… origami – bravo Slovenka, hahaha – mišići – ći, ći... Ćiro – ne, ma ne, pa rekli smo bez imena, ne može, ne – neko vreme ćemo stajati, jer smo pregazili ženu, bacila se pod voz, je sporočil sprevodnik na vratih. V obraz je bil bled in roke so mu komaj vidno podrhtavale na uniformiranem trebuhu. Vse glave, vsa telesa v vagonu so se brez slehrnega giba zaletela vanj. Povozili smo žensko in zdaj smo vsi tiho. Tesnoba je v enem samem valu pometla prah vseh zdaj nesmiselnih razprav in pritajenih klepetov. Ne ve se, koliko časa bomo stali, nihče ne sme dol. Plešasti sel je postal na vratih, kot da še vedno nekaj važnega sporoča, kot da ga na drugi strani vrat ne čaka nič posebnega. Kasneje se je Mari v spominu prikazoval nebogljen, mil in utrujen, kako v skoraj prekomerno okroglem moškem telesu v zavetju neznancev obupno vsrkava otopelost mimobežnosti in ustavljenega časa, ki si je sam ne more privoščiti. Ta je na razpolago samo potujočim, ki bodo čez dve, tri ure izstopili, morda s sočutjem pomislili na tisto nesrečno žensko in že objemali prijatelje, ljubimce, večer in načrte. Njih ne čaka zasliševanje policije, ne bodo iskali vrzeli v nekogaršnjem joku, da bi izrazili sožalje, jutri jih ne bo na istem vlaku na tej isti postaji. Tako se ga je spominjala kasneje, takrat pa je negibno strmela vanj. Nagonsko je pomislila na Ano Karenino in zatem kdo ve zakaj na punco z rdečim nahrbtnikom, ki teče čez tire, na top udarec in rezilo koles. Vrgla se je pod vlak, tako je to. Kratko, jedrnato, popolnoma smiselno. Šta, mmm, mislim ovaj – zašto?, se je oglasil nekdo iz atletske druščine. Sprevodnik je položil dlan na naslonjalo v prvi vrsti in z nespremenjeno spokojnostjo v glasu odgovoril: Pa, sine, idi i pitaj. Vagon je za trenutek utihnil, Mara je za sabo ujela polglasen šepet srednjih let: Kako brezčutno! Vagon je za trenutek vdihnil in se razletel v brezumen krohot. Smeh se je premetaval, mečkal, prepogibal in trajal, kar trajal, brbotal je v želodcih, žgal grla in spuščal bele labode v zrak. Mara se je ozrla za njimi gor pod strop, kjer so brlele luči. Tu sem, je pomislila, živa, režim se smrti, grozi, o bog, vsi v vagonu bomo šli v pekel, režimo se in razbijamo otopelost mimobežnosti. Tu sem.

Kaj pa Božo?

Bodimo iskreni, in-vendar-imam-rad-svoje-življenje je obrabljena štafetna palica, ki si jo stoletja podajajo samooklicani optimisti, da njihov tek iz dneva v dan ne izgubi pomena, medtem ko na videz odkritosrčne izjave resigniranih postvernikov slabo skrivajo moledovanje po tuji potrditvi lastnega življenja. Na koncu pridemo na isto. Imel je fantovsko pristriženo brado, dvaintrideset let in ni maral neviht. Njegova punca si je neke nedavne sobote kupila torbo iz umetne kačje kože, najgršo torbo, kar jih je kdaj videl. Postavila jo je na mizo poleg računalnika, od koder ga je neprenehoma buljila s tankimi podolgovatimi zenicami, zato je zvečer nanjo odvrgel umazane spodnjice. Saša je namesto običajnih belih gat na torbi našla nespoštovanje, zajebancijo, ker v malenkostih se meri ljubezen in žestointisočkrat mu je rekla, zakaj je potem tako težko še enkrat, jo je vprašal in naslednji dan se je s torbo pod pazduho izselila. Zaradi obče nezanimivosti vsakdana je potem gate začel odlagati v koš za perilo.

Globoko je vdihnil, toliko da si je na leno izbočenem trebuhu zapel pas. Potem se je pogledal v oči, navajeno, in zategnil vozel na kravati. Danes je čuden dan, čuden, čuden... Vzel je denarnico in ključe, do štirih mora pobrati Marjano. Norela je, kadar je zamujal. Ni namenoma, ni niti nenamenoma. Enostavno tako se je zgodilo. Večkrat. Ko je zavijal na glavno cesto, je pomislil, da bi se lahko zgodilo tudi tokrat, za popestritev sivega neba, ko bi morda prav prijalo, da z nogo butne z zunanje strani balkonskih vrat in zakliče proti vhodu: Madona Božo, vedno isto, veeedno isto, zakaj bi bilo danes drugače? Saj se res nič takšnega ne dogaja, da bi se spodobilo biti točen! Ko stopi na majhen balkon izza kuhinjske mize, jo vidi s spuščenimi lasmi na ramenih in spet se mu zazdi mlada, kot nekoč, ko je bila vsak dan njegova sestra. Odsekano kadi in ziba prakrižano nogo. Mora se ji opravičiti, to ve (pa bo potem ona njemu govorila, kaj se spodobi). Malo mu še očita. Če bosta zamudila, bo vsem povedala, da je kriv on, ker sama pa res ne mara zamujat. Iztegne roko po škatlici za cigarete in brez pogleda ponudi tudi Božotu. Vzame, prižge, potem ga čisto vsakdanje vpraša, kako je. Gledata dol s terase na češnjo in on reče, da je dobro, nič posebnega. Marjana prižge še enega.

Vseeno je prispel samo dve minuti prepozno na makadamski dovoz nizkega bloka, ko je Marjana ravno obula črne salonarje. Torej gresta kar takoj. Zanimiva percepcija črne, je komentirala in potegnila varnostni pas preko ramena. Veš kako mislim, črna za najbližje, na primer za tebe nekega dne, plava za daljne strice in zanič očete. Rekla mu je, da je nesramen in naj vsaj poskusi pod brke narisati nekaj spoštovanja, če ne drugače, zavoljo tete Vide. Ah, teta Vida. Vedno je imela zoprnega debelega psa na vratih in skledo piškotov za njim. Pri njej je prvič spoznal pomen dileme. In podkupljivo moč dobre igre. Danes – spoštovanje in žalost. Pf, na recept, če hočete – utrujene oči, po sreči vlažne, priprte ustnice, suhe a vendar pripravljene na hripav pomenek z vsemi pra- o vseh bog-jim-daj-večni-mir-in-pokoj. Sem šla k vedeževalki, ko je umrl, je rekla Marjana. Gledal je na cesto in upal, da bo prebrala njegov profil. Pravi, da zatiram svojo ustvarjalnost. Je pa menda moje vztrajanje s Filipom prava pot. A veš da tako sem tudi sama pri sebi čutila. Imava oba močno poudarjeno karto zvestobe, pa celo otroka je videla. Ne gre, to se mora izreči naglas, zato ji je počasi in razločno povedal, da je vraževerna trapa. Samo odbila je z očmi. Ti se kar norčuj, sem vprašala tudi za tebe. In je videla vse, da veš, je takoj rekla, da je bila v tvojem življenju ena pomembna ženska in da si zaprt tip, tako – emocionalno. Opala! Za trenutek je po avtu zaplaval njen naiven molk, potem je bilo jasno, da nima smisla. Ja, kot moški je v življenju verjetno že imel neko žensko (če bi bil gej, bi tista babura verjetno pohitela s fusnoto, da je imel pač močno razvit šesti čut in definirano oprsje, pa so karte zato pokazale na žensko) in ja, odrasel človek, za katerega skrbi vraževerna sestra, mora biti neke vrste emocionalni defekt. Morala bi reči samo še, da vidi pomanjkanje seksa in nagnjenje k praskanju riti. Pogledal jo je s poudarjenim pomilovanjem in ravno podvomil, če je bil dovolj jasen, ko je mirno nadaljevala, kot bi bila vljudno naprošena. Pravi, da si ne dovoliš biti srečen. Menda potrebuješ korak iz sebe. A veš, da do vratu zagaziš v vodo, da pobereš svoj srečni kovanec, da najdeš nek smisel v vsemu temu. Reci kar hočeš, meni se zdi smiselno. O, telefon ... Filip je, samo malo. Halo? Ja, evo me. Ja, sva že na poti. Sem pustila krompir v pečici, pa jejta. Vem, zato sem ga pa skuhala.

Pomislil je na Sašo, kako bi bilo, če bi jo poklical nazaj. Saj sta se imela lepo, pa tudi ni več isto, odkar je odšla. Ampak spet, on morda je. Dobra ženska je bila, privlačna in prizanesljiva, saj je kupovala čudne zadeve, ampak ni pa verjela v te črnomačje traparije. Pravzaprav, je pomislil, pravzaprav premalo. Nikoli na primer ni razumela njegove zbirke pokrovčkov, kot da je razvrščanje kodnih zapisov  čista enostavnost. To ti je prava vera v srečo. Filip te pozdravlja. Pokimal je v znak odobravanja. Prijalo mu je, da vozi. Ni preveč rad klepetal, najraje je kadil in pač nekam gledal. Dobro, tudi jaz tebe, adijo. Tudi ona njega, Marjana Filipa, tudi jaz tebe, velikokrat je rekel, da tudi on njo. Je rekel Saši, pa ne samo njej, da tudi on. Saj pomeni isto, eden reče imam te rad, ne more potem še drugi reči imam te rad, on reče tudi jaz tebe. Kaj pa moreš drugega, če si takole prozorno izzvan. Mogoče besede sploh ne pomenijo nič. Ampak vseeno funkcionirajo. Kot kartica za mestni prevoz, vedno moraš imeti kredit. V določenem trenutku prisloniš ob magnetno polje, sprožiš še kar znosen zvok, vsi so zadovoljni in lahko se pelješ. Če se postopek zalomi, ti rečejo, da pojdi dol. In pohlevno greš, ker bi enostavno moral imeti za vožnjo. Hej, mislim da bi morala tukaj levo, je Marjana pokazala skozi njegovo okno na cestni pas, poln avtomobilov. Super, madona... super! Malo vzratno, pa do konca levo, pa kaj se nerviraš, saj ti kažem da grem levo ...  zdaj me pa ti tetka spusti malo bližje, ta-kooo, pa kaj ti je, ma stoj na miru, kam zdaj še ti rineš! Pre-... kleeet-a le-... va!, no pa gremo. Ko je zavil in začutil znoj pod pazduhama, se ji je zahvalil za zgodnje opozorilo.  Odgovorila je, da on vozi, kaj naj zdaj ona, gleda table in vklaplja žmigavce? Naslednji odcep je že prepoznal, zvrstil se je ob sredino ceste, zapeljal strmo levo in kmalu parkiral.

Vsi so bili pred cerkvijo, no, tako je sklepal, saj ni mogel vedeti, kdo vse je bil povabljen na to od sile družabno dogajanje. Zdeli so se kot ogromna vesoljna packa med betonskimi ploščami, od bliže pa so se začeli spreminjati v mitološko ovco s sivo nakodranimi glavami in z mnogo, mnogo nogami, večinoma obutimi v črne mokasinke s kakšnim salonarjem vmes. Dvoje tistih prve vrste se je obrnilo in proti Božotovemu obrazu so se našobile tanke suhe ustnice tete Vide, ki ni vedela, za koga naj ji bo bolj hudo. Podoben obred je ponovil še z mnogimi, z njim so sožalili tudi popolni neznanci, saj pravijo, da rojstvo in smrt zbližujeta. Nekaj takega. Ne, rojstvo zedinja, smrt spreminja, ali kako že? V cerkvi je bilo soparno. Lesenemu zaboju se je približal v vrsti, tako kot vsi ostali, gledal je tiste pred njim, kako predano pogledujejo noter, nekateri so se celo nagibali naprej in vprašal se je, ali ga kdo zares poljubi, tako, z usti na otrdelo kožo. Sam se ni pripognil, spet pa se je spomnil hrušk, ker so bile pač edini pravi spomin, ki ga je sploh imel nanj. Bilo je veliko staro drevo pred hišo in oče ga je nagovoril, naj spleza gor in mu nabere nekaj hrušk. To je bila verjetno neka stara finta, ker jih je v trenutku, ko je začel lesti, dol priletelo cel kup. Ampak lezel je še naprej, ugnezdil se je med veje in natrgal nekaj najlepših. Drugo za drugo jih je zmetal staremu v naročje. Da hoče zdaj dol, je rekel, oče pa mu je odvrnil, naj skoči. To je bil čisti nesmisel, on majhen, visoko, nobenih primernih vej za naslonit noge na vidiku... Nekaj je bilo plezati gor, pa tudi plezati navzdol je moralo nekaj biti, ampak je delovalo kot povsem druga zadeva, takšna, ki bi jo preizkušali samo super heroji in samomorilci. Prav silil ga je, skoči, skoči, saj si velik, jaz te bom ujel, če bo treba, skoraj bi te lahko zdaj snel z veje. Kako ga je potem čudno pogledal, nekako usmiljenja vredno, ko je ves objokan in tudi opraskan pridrsel dol čisto tesno ob deblu. Kasneje mu je bilo vseeno in je pod nastreškom jedel hruške. Vrnil se je v tretjo klop in čakal. Šel je v sprevodu in čakal. Navsezadnje so padle prve kaplje.

En dežnik za drugim se je zibal proti parkirišču. Privzdignil je ovratnik srajce visoko do ušesnih mečic, v dolgem koraku preskočil čik v luži in hitro stopil proti avtu. Marjana je v zavetju mahala, naj jo pobere. Nerodno je izvlekel ključe, da so mu padli po tleh. Drek pa še to, je zagodrnjal med počepom. Ko se je dvigal, je blizu njega poblisnilo. Nagonsko je pogledal in obstal. Bil je kovanec, majhen, rumenkast, umazan, kar ležal je tam. Srečen-da-zagaziš-voda-Filip-in-krompir, je zavibriralo v ozadju. Zdelo se je kot nekdaj poznan refren gimnazijskega pank benda. Prav odvratno debela kaplja mu je pristala na očesu, da je sunkovito zatisnil veke. Filip-in-krompir… Res ne maram neviht, je rekel za sebe. In zdelo se mu je povsem smiselno.