Mimobežnost

Brezčutno..., je bilo vse, kar je uspela premetavati, mečkati, gladiti pa spet odsekano prepogibati v umetelnega miselnega origami laboda. Komaj opazno je nihala z glavo, nad katero so ščemele ultravijoličnim sorodne podolgovate luči vagona. Zbadale so jo v možgane in vanje zabadale strah, prav takšen, kot ga količkaj občutljiv človek občuti tik preden umre še ena velika ljubezenska zgodba. Vedno bi moral ostati njen, ta vlak na progi Ljubljana-Beograd. Siv, s prašnimi utrujeno zelenimi okni, ki se odpirajo vse do polovice. Na njem začutiš tresljaj in sunkovit napor zavor, ko na oni strani hrvaško-srbske meje upočasni in se na hodniku srečajo solidarno nestrpni pogledi kadilcev. Tedaj se okna drugo za drugim spuščajo in samo hušk vetra preglasi olajšane izdihe dima med drobnimi pomenki – kam pa ti potuješ? Tisti ta pravi vlak je vozlišče edinstvenih zgodb, skrivnosten in strašen je, ne pa ta topla greda na kolesih, ki namesto štosev spodbuja k pridušenemu šepetu. Z nohtom je potegnila ostro črto po kavbojkah nad desnim kolenom. Brezčutno. Labodov kljun.

Res je bil vlak, na katerem je sedela Mara K., ena tistih najnovejših ekspresnih pridobitev slovenskih železnic, ki imajo stranišča na gumb, vrata na detektor, po vaseh za seboj pa ne puščajo kaj več hrupa kot lajež potepuškega psa. Zato pa prispejo dve uri prej. Marina končna postaja je bila ob vznožju starega dela srbske prestolnice, z zgornje strani obdana z veličastnimi pročelji in molčečimi stezniki porušenih zgradb. Pred štirimi leti je z naježeno kožo pod tankim pletenim pulovarjem prvič vdihavala njen zadušljiv vonj, ki je vlekel na drugo stran rumenega oboka v klančine mesta. Imela je rdeč hribovski nahrbtnik in prišla je pisat diplomsko nalogo o srbskih izobraževalnih sistemih. Ne tedaj ne kasneje ji ni bilo jasno, kako je pravzaprav prišla do te teme, z gotovostjo pa se je spominjala, da jo je izbrala pri mentorici, ki ji je bila všeč zaradi kontrasta zmedene pojave in bliskovito jasnega razuma. Da, takrat, že davno nekoč ni vedela, kam gre, vedela pa je, zakaj. Zdaj je ravno obratno. Mesta se precej dobro spominja. Kaj pa gre iskat tja razen poceni zaves za sestro? Razočaranje, ko na klopcah v parku ne bo več istih ljudi, črn balkanski humor, ki jo je šokiral in prevzel, mogoče pa tisto punco z nahrbtnikom, ki se je smejala odprtemu naročju prihodnosti? Njo bi še rada srečala, sledila bi ji po mestu, se ji naključno približala pri trafiki, spregovorila z njo na način, na kakršen lahko spregovori samo popotnik s popotnikom. Potem bi jo vzela s seboj domov, na silo, če treba. Vaše karte, molim, je zabrundal dobrovoljen sprevodnik na vratih vagona. Zravnala je hrbet in odprla torbo ob boku. Med knjigo, zbirko sudokuja, robci in še nenačetim sendvičem je zatipala rob prepognjene vozovnice, zataknjene za stranice potnega lista. Še zadnja čačka srbske kontrole in vse do konca poti ji ne bo treba dokazovati državljanstva in upravičenosti do tega inkubatorskega kotička na vlaku. Sprevodniku se je kar tako mimogrede nasmehnila. Bil je prisrčno plešast. Potem je noge stegnila na nasprotni sedež, ki je bil prazen že vse od Slavonskega broda. Druščina treh fantov in dekle, ki so prej mirno spali ob desnem oknu vagona, se je zapletla v živo in očitno zabavno debato v hrvaščini. Vsi so nosili enake svilene športne trenirke. Neko mladinsko športno društvo, morda atletsko, je zaključila Mara in si čez oči potegnila šal, skozi katerega je vseeno cvrčala neonska svetloba.

Predramila sta jo zvok zavor in občutek gravitacije v trebuhu. Osvobodila je obraz iz zasilnega zaklonišča in odprla oči. Nad ob steklo pritisnjenimi glavami hrvaških atletov je na pročelju majhne sive zgradbe prebrala napis Sremska Mitrovica. Ni dolgo spala. Vlak je stal. Potniki so se dvigali in strmeli skozi okna nekam naprej. Zdaj zdaj bomo krenili dalje, sedite, zaspite, dajte mir. Nihče ji ni bral misli in vlak ni potegnil. Bila je zbujena, zastonj je tiščala veke skupaj. Zapognila je desno krilo laboda in brcnila noge predse. Izvlekla je knjigo iz torbe in s trudom srkala migetajoče črke, vrstico za vrstico, in obžalovala, da jo je osemnajsta stran romana še vedno puščala ravnodušno. Druščina zraven nje se je spet oglasila. Sledila je zvoku in se nehote zaletela v pogled enega od fantov. Pobrita glava jo je vprašala, če se gre tudi ona. Igrajo se besedno igro, v kateri vsak izreče besedo, ki se začne na končen zlog predhodnje, nikakor pa se ne sme končati na -ka. A, kaladont, poznam, je pokimala. Mhm, zakaj pa ne. Za trenutek jo je ujezila lastna nepremišljenost. Zdaj je že bilo, kar je bilo, samota bo počakala. Ampak ona ne govori dobro hrvaško …, ni problema, bomo pa multikulturni. Ajmo. Kost – stanica – daaaj, brže... – dobro, dobro, eto, carina – navika – hehe, kaladont, mrtav si! – ajde, sad ja prvi kažem i kažem dinamo – most – stvor – amm… origami – bravo Slovenka, hahaha – mišići – ći, ći... Ćiro – ne, ma ne, pa rekli smo bez imena, ne može, ne – neko vreme ćemo stajati, jer smo pregazili ženu, bacila se pod voz, je sporočil sprevodnik na vratih. V obraz je bil bled in roke so mu komaj vidno podrhtavale na uniformiranem trebuhu. Vse glave, vsa telesa v vagonu so se brez slehrnega giba zaletela vanj. Povozili smo žensko in zdaj smo vsi tiho. Tesnoba je v enem samem valu pometla prah vseh zdaj nesmiselnih razprav in pritajenih klepetov. Ne ve se, koliko časa bomo stali, nihče ne sme dol. Plešasti sel je postal na vratih, kot da še vedno nekaj važnega sporoča, kot da ga na drugi strani vrat ne čaka nič posebnega. Kasneje se je Mari v spominu prikazoval nebogljen, mil in utrujen, kako v skoraj prekomerno okroglem moškem telesu v zavetju neznancev obupno vsrkava otopelost mimobežnosti in ustavljenega časa, ki si je sam ne more privoščiti. Ta je na razpolago samo potujočim, ki bodo čez dve, tri ure izstopili, morda s sočutjem pomislili na tisto nesrečno žensko in že objemali prijatelje, ljubimce, večer in načrte. Njih ne čaka zasliševanje policije, ne bodo iskali vrzeli v nekogaršnjem joku, da bi izrazili sožalje, jutri jih ne bo na istem vlaku na tej isti postaji. Tako se ga je spominjala kasneje, takrat pa je negibno strmela vanj. Nagonsko je pomislila na Ano Karenino in zatem kdo ve zakaj na punco z rdečim nahrbtnikom, ki teče čez tire, na top udarec in rezilo koles. Vrgla se je pod vlak, tako je to. Kratko, jedrnato, popolnoma smiselno. Šta, mmm, mislim ovaj – zašto?, se je oglasil nekdo iz atletske druščine. Sprevodnik je položil dlan na naslonjalo v prvi vrsti in z nespremenjeno spokojnostjo v glasu odgovoril: Pa, sine, idi i pitaj. Vagon je za trenutek utihnil, Mara je za sabo ujela polglasen šepet srednjih let: Kako brezčutno! Vagon je za trenutek vdihnil in se razletel v brezumen krohot. Smeh se je premetaval, mečkal, prepogibal in trajal, kar trajal, brbotal je v želodcih, žgal grla in spuščal bele labode v zrak. Mara se je ozrla za njimi gor pod strop, kjer so brlele luči. Tu sem, je pomislila, živa, režim se smrti, grozi, o bog, vsi v vagonu bomo šli v pekel, režimo se in razbijamo otopelost mimobežnosti. Tu sem.